O nas

Prvi vdih, prvi jok, prva želja, prvi korak, prva črka, prva ljubezen, prvi dogovor, prvo spoštovanje, prvi izdelek, prvi uspeh, prva strast!

Čeprav jih je 11, so vse prve, prve stvari, ki jih je treba narediti v celoti! Ne na pol, ne 25%, ne pričnejo se s prvim  promilom. So ali jih pa ni!

Zgodbo; Ne zgodbo, življenje Modelarstva Miketič je začel Ive leta 1980. Čeprav je imel denarja samo za prevoz, si ga je drznil sposoditi od ljudi. Od ljudi z veliko začetnico, ki so vedeli, da če Ive kaj obljubi, to tudi naredi. Iz Italije je pripeljal kombinirko, in to SCM-ko. Novo. Z njo je postavil smer in določil merila kakovosti. Dobro ni dobro, odlično je dobro. Delat je treba natančno in kvalitetno. To je mogoče samo z zbranimi misli, natančnimi rokami in kvalitetnim orodjem.

Ves zaslužek, ki je prišel iz delavnice, takrat garaže s prebito steno v klet, se je v njo tudi vrnil. V obliki dlet, strojčkov ali materiala za nov posel, a vedno najboljše kaj se je dalo kupit. Tako se je tlakovala pot za naprej, na začetku stezica, dobro uhojena s stopinjami obrnjenimi in postavljenimi na pravo mesto, da ne spodrsne in omogoča dober odriv v naslednji korak. Po stezi sta capljala dva »fantička«, Tone in Jože, gledala kam »tatica« stopa in kam gredo. Za temi možakarji pa »mamica«, gledala kam kdo stopi in prala »hlačice«.

Fantiča sta rasla in lepila koščke ispod krožne žage, zabila par kg žebljev in lepila, ki jih ni bilo nikdar škoda. Naenkrat sta bila dosti velika, da sta dosegla do stikal krožne žage in vidla na mizo kombinirke, Takrat niso bili gradniki njunih kreacij samo odpadki izpod krožne žage, ampak tudi pravi material, ni bilo treba več toliko lepila, tudi nohti so bili redkeje črni.

Po Črnomlju so se pričeli pojavljati prvi računalniki, kak Spectrum, ki ga je prinesel stric iz Nemčije, pa tudi COMODORJI 64. Naš mali je to »čul i rekl, da to treba kupit«! »Ive kot Ive« je šel v Avtotehno in naročil »ganc novega comodorja«. Tako se je leta 88 začela njihova »računalniška doba«. Najprej igrice, golf je bil carski, ko je bil na vrsti Ive je zmerom »jako puhalo«. Ker vaja dela mojstra, je bil Jože po navadi v precejšni prednosti.

Leta 90 je bila v Sloveniji huda kriza. Na Beltu so bila potrebna odpuščanja, šefi so rekli: »Ive naredi seznam!« Ive jim je pa rekel: »ja nisem nikogar zaposlil pa ne bom nikogar ni odpustil«. No, izkazalo se je, da se takrat prvič ni držal svojih besed. Odpustil je namreč enega, sebe!

Steza je postala preozka, saj sta dečka vse bolj pogledovala kaj se dogaja spredaj. Rešitev je bila delavnica za hišo. Steza se je razširila v kolovoz leta 91. Že pred končanjem gradnje sta v njej zabrnela nova, sicer rabljena stroja, predvsem rezkar je  pomenil velik korak naprej. Ni bilo treba več » k stricu rezkarju v Dragatuš«, pa tudi dleta so si oddahnila od sekanja aluminija. Zaradi tega početja so se jim drastično krajšala rezila, da o razcefranih »frizurah« ,na ročajih ne govorimo.

»Rezkar čuda napravi« so rekli, zato so gledli za novim, za kovino. Leta 98 so ga našli pa ne enega,  ampak dva za ceno enega. In še kup orodja za kovinarsko delavnico dobili za zraven! A kam s tem vsem? Na Krpanovo k Tonetu, seveda v nedograjeno hišo. Bil je november, greli so na peč s plinsko bombo. V delavnici je bilo kot v Postonjski jami. O.K. ni blo stalagnitov in stalaktitov, a po stropu so se prerivale in lesketale kapljice, ter silile k tlom. To je bil pravi balzam za vzhodnonemške kontaktorje, ki so krmilili 17 kilovatni motor na 25 amperskih pancerkah. Takrat je Tone doktoriral iz elektroznanstva, tudi trgovci z varovalkami so si manili roke! Faznbrifar je trpel, ase je vse rešilo in posušilo. In seveda! S to postonjsko jamo so prišli iz  kolovoza na pot.

Leta 2000, ko smo, al pa še ne prestopli v nov milenium so zdaj že možakarji ustanovili, da to ni to. »Treba je kupit CNC« saj dela sam. Ne gre samo od enega končnega do drugega končnega stikala, naredi krog in kvadrat obenem, pa še luknjo zvrta, če se programer ne zmoti! Konec novembra v četrtek so pripeljali stroj, ga priklopili, jim v uri in pol pokazali kako se programira in odšli domov. V torek je Ive na Koroško odpeljl 4 pare orodij za stiskanje podplatov cokel, v katerih so bile obute tekmovalke na izboru za miss Slovenije 2001. Od takrat CNC-ji delajo stroji sami! Mlajši sedijo za računalniki Ive se vozi okoli i to je to!

To je bilo to, a ne dost hitro. Zato so leta 2003 kupli nov CNC, malo manjši, a veliko hitrejši. No pa še par računalnikov, da vse te risbe in 3D file požerejo in pošljejo v stroj. Oni, ah oni 2 pa samo malo hitrejše sedijo za računalniki, Ive pa ima malo bolj gosto popikano vozniško izkaznico!

Aaa, zdaj smo pa tu, da baš tu na Majeru! Končno so nardili delavnico prej kot so se preselili. Vredu jim je ta gajba, lepa pisana, a kaj ko jo bodo spet vso zametali stem aluminijem i plastiko. I Bogzna še ščim!

A  nekaj vam moram zaupat: spet so tega tu za mano privlekli od nekod iz Amerike pred tehničnim prevzemom, tak da so si spet zakomplicirali življenje. Postavlja se vprašanje: Kaj ti ljudi prehitro kupujejo stroje, al prepočasi zidajo delavnice? I kaj bojo zdaj? Hojte pogledat v pisarno: varnostni pasovi na stolih, v predalu smučarska očala, valjda da jim od brzine ne bodo frkale solze. A Ive, njemu, če se ne vmiri, mu vozniška ne bo zdržala ni do pomladi!

OPA! Prihaja tata! Čau čau, ja moram it!     

A saj res zdaj smo na cesti, taki lepi asfaltirani, skor ko partizanka!

Predstavitev podjetja ob odprtju PE Majer 11. 11. 2011.